  31.
/ Južna
stena preplezana
naslednji dan
Interactive map
Related links
Sredi severne stene sem pričel ugašati... |
||||
 |
v J steni Dhaule čim je sonce za spoznanje oto plilo ledeni dih gore. Okoli 13. ure sem vsrkaval redki zrak na robu JV raza, približno 7.900 metrov visoko. Do vrha gore m i je manjkalo še slabih 300 metrov. S severne strani je vlekel leden 'tibetanec' (veter), nad vrhom je divjala 'zastava' (o rkanski vihar). Z južne strani so dostop na vrh zapirale kot lapor mehke in krušljive skalne zapore, po strminah na severni strani so zevale smrtonosne klože. Med enournim čakanjem na izboljšanje vremena mi je Gorazd iz baze bral nova sporočila z eletronske pošte. Po Iridiumu me je poklicala žena Sergeja, Stipe me po radijski postaji zveže z njo. Triletni sin Tomi mi reče: 'Bom šel na avion in te bom snel z gore, da te ne bom več gledal na računalniku.' Ob pol treh je vreme še slabše: zavem se, da se pot na vrh ne more končati dobro. Dhaula mi sporoča, da me bo spustila na vrh, z njega pa ne več. Podarila mi j e sladkost stene, ne pa tudi zmagoslavja vrha. Glede na to, kaj se mi je dogajalo že več kot en teden v J steni, se odločim zasestop na S stran gore, ki so jo medtem zapustile že vse druge odprave (ameriška, japonska, švicarsko-mehiška, francosk a in češka). Tedaj še nisem vedel, da sta dan pred začetkom mojega plezanja na severni strani gore pod plazom, ki ga je sprožila kloža, umrla odlična ameriška alpinistka Genette Harrison in šerpa, sirdar francoskeodprave. Iščem čim bolj varne prehode v severni steni Dhaule. Med labirintom klož pridem do skalnega roba SV raza. Po slepem tavanju mi uspe najti ameriški šotor na 3. višinskem taboru (7.400 m). V orkanskemvetru prebedim noč, brez rokavic in spodnje ka pe, zavit v tri spalne vreče drgetam do štirih zjutraj, potem pa se začnem spusščati proti snežni ploščadi pod 1. višinskim taborom (5.600 m), kjer naj bi ob desetih dopoldan pristal helikopter in me rešil z ledene gore. Nad 2. višinskim taborom kar naenkrat zmanjka fiksnih vrvi in na kložnati strmini ostanem brez tal pod nogami. Na edinem skalnem roglju zagledam raztrgana oblačila, nejasno vidim ostanke trupla. Ob desetih ni helikopterja od nikoder.Radijska zveza s Cenetom in Tomom, ki sta v severni bazi čakala, da bi mi prišla naproti (če se helikopter ne pojavi), je nema. Naenkrat sem sredi severne stene sam, premražen do kosti, na smrt utrujen. Ob pol enajstih mi Stipe iz južne baze sporoči, da je prevoznik 'zaradi višje sile' prestavil polet na zgodnje popoldne. Kmalu po poldnevu začne snežiti, najprej v južni bazi (kjer čakata nahelikopter Stipe in zdravnica Anda), potem še na moji, severni strani. Po zvezi z Ladom in Joškom na vzhodnistrani gore in z bazo na južni strani poskušam vzpostaviti stik s Cenetom in Tomom v severni bazi. Ne uspe. Ob mraku iz Pokhare oziroma iz Kathmanduja za ta dan dokončno odpovejo polet, potem se vreme kot zanalašč zjasni. Mraz in veter začneta iz mene črpati še zadnje moči. Na višini 5.800 metrov izkopljem v ledu luknjo - svoj enajsti bivak na Dhauli. Čutim, da ugašam. V gluhi temi naenkrat zaslišim po radijski zvezi Cenetov glas: s Tomom sta prisla do 1. višinskega tabora! V temi in megli se začnemo obupano iskati. Med spuščanjem mi dvakrat zdrsne v ledeno razpoko, komaj se izvlečem. Po kakšni uri tavanja in k licanja se s Tomom le najdeva. Cene je medtem iz snega izkopal in za silo pokrpal (že prej postavljen) šotor. Na 1. višinskem taboru v dveh spalnih vrečah nekako predremamo mrzlo in vlažno noč. Naslednje jutro nas ob osmih prebudi zvok helikopterja. Sladka glasba življenja! Iz jeklenega trupa skoči barba Stipe, stari prijatelj. Objemava se in točiva debele solze sreče, dum dum! Po manjših zapletih s pristajanjem v globokem snegu se znajdem v robustni kabini ruskega 'ptiča'. Letimo proti razgreti Pokhari, nazaj v življenje!" |
|
||
